Konec šestdesetih let se je v svetu uveljavil nov način zdravljenja bolnikov, ki so jim odpovedale ledvice. Pred tem so namreč bolniki, ki so jim dokončno odpovedale ledvice živeli le nekaj mesecev. V naši širši okolici so se pojavili prvi dializni centri (Celovec, Gradec, Trst). Prvi dializni center v Sloveniji je pričel z delom decembra 1970 v Ljubljani. Tudi pri nas sta internist prim. dr. Simoniti in kirurg dr. Tomo Darian že leta 1970 pričela s pripravami za začetek nove dejavnosti. Po nabavi opreme in po krajšem usposabljanju v Trstu in na Reki smo 2. februarja 1971 že dializirali prvega bolnika. Začetek je bil skromen, saj smo premogli le eno dializno mesto, dializa pa je takrat trajala kar 12 ur. Nekaj mesecev zatem smo dobili še eno. Število bolnikov je hitro naraščalo. V začetku pa je bilo veliko težav predvsem z neurejeno oskrbo s potrošnim materialom. Tako je prim. Simoniti kar nekajkrat moral s svojim osebnim avtom po material v Italijo in ga, ob prepričevanju carinikov, prevažal preko meje, da so lahko naslednji dan nemoteno izvajali dialize.
V začetku je bilo možno dializno zdravljenje v Sloveniji le še v Ljubljani. Tako smo nekaj let opravljali to zdravljenje za področje vzhodne Slovenije. V naslednjih letih so v skoraj vseh bolnišnicah nastali novi dializni centri. Ves čas smo sledili razvoju stroke v svetu. Že v letu 1976 smo prve Killove plošče zamenjali s filtri za enkratno uporabo. Od vsega začetka dialize pa nismo zdravili le kroničnih ledvičnih bolnikov, ampak tudi bolnike z akutno ledvično odpovedjo. Leta 1979 smo pričeli s hemofiltracijo, čez nekaj let pa tudi hemodiafiltracijo. V teh letih smo poenotili monitorje in nabavili reverzno ozmozo za pripravo sterilne dializne vode. Leta 1986 smo prešli na bikarbonatno dializo, ki je zamenjala acetatno. Leta 1997 smo z uvedbo kontinuiranih metod omogočili najbolj prizadetim bolnikom z akutno ledvično odpovedjo moderno metodo, ki je izboljšala njihovo preživetje. Že leta 1994 smo pričeli z zdravljenjem s trebušno (peritonealno) dializo.
Kmalu po začetkih smo uvideli, da prostori v kleti kirurško-ginekološkega bloka, kjer smo do takrat dializirali bolnike, niso ustrezni. Februarja 1990 smo se preselili v nove prostore v kleti otroškega oddelka, kjer je oddelek še danes. Okoli 20 let kasneje, leta 2002 se je pričela obnova otroškega oddelka, ki je potekala nekaj let. Tako smo se bili prisiljeni preseliti na začasno lokacijo v drugo nadstropje otroškega oddelka za pet let, leta 2017 pa smo se preselili na popolnoma obnovljeno staro lokacijo. Medtem smo leta 2014 uspeli popolnoma obnoviti vse monitorje in v letu 2017 še reverzno ozmozo, ob tem pa smo si skozi razpis uspeli zagotoviti redno posodabljanje opreme. Tako je trenutno naš oddelek med tehnično najsodobnejšimi ne le v naši državi, ampak tudi širše.
Prim. Simoniti je ves čas vodil dializni oddelek vse do svoje upokojitve leta 1998, ob tem pa je bil tudi edini zdravnik na oddelku vse do prihoda dr. Zale Plešivčnik leta 1984. Dr. Darian je v začetku pokrival kirurški del in je že oktobra 1971 skonstruiral prvo nativno arteriovensko fistulo. Prej so se namreč uporabljali tako imenovani obvodi (shunti), ki pa so se pogosto mašili. Kmalu pa je prevzel kirurški del dr. Nado Vodopija, ki je v začetku pogosto pokrival tudi dializo in vodil zdravljenje akutnih dializ. Sestrski del je od začetka vodila medicinska sestra Frida Roblek, ki je bila tudi prva glavna medicinska sestra tega oddelka.
Z večanjem števila bolnikov in širitvijo programa pa se je povečevalo tudi število zaposlenih. Tako se je leta 1987 oddelku pridružil dr. Bojan Vujkovac, ki je po upokojitvi tudi prevzel predstojništvo, ki ga opravlja še danes. V naslednjih letih pa so se nefrološki ekipi pridružili še dr. Janez Lavre, dr. Marija Mravljak, dr. Maja Gams in dr. Urška Marković, ki se poleg dela na Internem oddelku tudi aktivno vključujejo v delo dializnega oddelka.
Tudi število medicinskih sester se je z leti povečevalo in po DMS Fridi Roblek je vodenje prevzela SMS Ida Borčić, ki je vodila oddelek do svoje upokojitve leta 2002. Nasledila jo je DMS Sonja Pečolar, ki je v letu 2018 predala vodenje DMS Rudolfi Oprešnik.
Za kirurške zaplete in konstrukcije fistul je več kot dvajset let skrbel prim. dr. Nado Vodopija, potem pa je ta del prevzel dr. Zoran Krstanovski. Danes pa se srečujemo z vedno bolj zahtevnimi primeri ter zapleti in te pogosto pošiljamo v Trbovlje, kjer odlično sodelujemo s prim. Boštjanom Leskovarjem.
Pomembno pa se je pričela spreminjati tudi vsebina našega dela. Vse pomembnejši del zajema edukacija na vseh področjih. Leta 1999 smo pričeli s predializno edukacijo (PDE), ki je nujno potrebna pred odločitvijo bolnika za metodo nadomestnega zdravljenja. V naslednjih letih smo sistem izobraževanja bolnikov izpopolnili in danes predstavlja naš model osnovo za postavitev slovenskega modela. Danes praktično vsi naši dializni bolniki pred začetkom zdravljenja opravijo to izobraževanje. Uspešnost našega modela se kaže predvsem v velikem deležu bolnikov na peritonealni dializi, ki je že več let okoli 20%, kar je visoko tudi v evropskem merilu.
Ob začetkih ambulante za kronične ledvične bolezni (KLB) v oktobru 2010, smo pričeli tudi z uvajanjem t.i. KLB edukacije, ki je namenjena bolnikom s KLB in njihovim svojcem. Vsa leta pa tudi aktivno sodelujemo z društvi bolnikov in za njih organiziramo redna predavanje (društva sladkornih bolnikov, društva upokojencev in koronarni klubi). V letu 2017 smo organizirali dve regionalni nefrološki šoli za družinske zdravnike v naši regiji. Že dolga leta se ukvarjamo z raziskovalno dejavnostjo, rezultate pa objavljamo v domačih in tujih revijah, ter na strokovnih srečanjih.
Ena prvih hemodializ pri nas z aparatom Dasco in Killovimi ploščami.
Osebje dialize leta 1971 (z leve proti desni) Mojca Lenart, Jurij Simoniti, Tomo Darian, Mira Božič. Sedita Milena Jeseničnik in Frida Roblek.
Priklop enega prvih dializnih bolnikov.
Oddelek za dializo ob 30. obletnici dializne dejavnosti v SB Slovenj Gradec (2001).