Leta 1419 je Janez iz Loke ustanovil v našem kraju meščanski špital za oskrbo in nego zlasti obubožanih in revnih meščanov. Za delovanje špitala je namenil dohodke od 28 kmetij, 2 doma, 2 mlina, 2 vrta, polčetrto vedro gornine na leto in dohodke od mesarske stojnice v Slovenj Gradcu. Temu premoženju je dve leti pozneje dodal še dohodke 15 kmetij, 5 njiv, še en domec in 18 veder gornine. Po smrti ustanovitelja se je pravica do uživanja tega premoženja spremenila v špitalsko last.
Posesti so obdelovali podložniki, špitalske dekle in hlapci ter lažji bolniki po ukazih špitalskega mojstra. Ta je skrbel za brezhibno delovanje ustanove, zato je stanoval v samem špitalu. Nadzorno oblast je imela skupnost občanov in njeni organi: mestni sodnik in svet ter od njih imenovani oskrbnik za dobo enega leta, izbran iz vrst uglednih meščanov.
Mestne oblasti so si prizadevale, da se zasilna okrajna bolnišnica ne bi več selila. Prvi korak je bil storjen, ko je zasilna okrajna bolnišnica naselila 4 sobe v poslopju št. 110 na posestvu Maierhof, tedaj last hranilnice Slovenj Gradec.
Deželni zbor je zakon, s katerim so povzdignili zasilno okrajno bolnišnico v Slovenj Gradcu v javno bolnišnico, sprejel na 37. javnem zasedanju 26. februarja 1896 leta.
Leta 1899 so dogradili novo stavbo, ki je dobila enega stalnega zdravnika. Kmalu se mu je pridružil sekundarij. Za nego bolnikov so skrbele usmiljene sestre iz reda sv. Vincenca Pavelskega. Tako organizirana je bolnišnica dočakala 1. svetovno vojno
V letih 1919 - 1941 so se izboljšale razmere za zdravljenje nalezljivih bolezni. Bolnišnica kot javni zavod je dobila upravni poudarek. Na žigih zasledimo: Občna javna bolnica Slovenj Gradec, Javna bolnica Slovenj Gradec, kraljevina Jugoslavija, Dravska banovina. Iz naslovov pa razberemo: Oblastna bolnica Slovenj Gradec, Banovinska javna bolnica Slovenj Gradec. Leta 1940 je bilo v bolnišnici 5 zdravnikov, 6 upravnih uslužbencev in 36 drugih. V njej se je tega leta zdravilo 3188 bolnikov.
Med 2. svetovno vojno, leta 1942, je bolnišnica dobila dovoljenje za radijsko zvezo. Zdravstveno osebje s primarijem Schwarzem na čelu, je nesebično skrbelo za partizane s Pohorja. Po končani 2. svetovni vojni so sestre usmiljenke morale bolnišnico zapustiti. Zavod je ostal brez osebja, v večernih tečajih so izobrazili nekaj bolničark, ki so sedaj prevzele skrb za nego in pomoč pri zdravniških posegih. Bolnišnica, prej last Dravske Banovine, je postala državna last.
V letih, ki so sledila so s prostovoljnim delom sezidali paviljon, večji poudarek sta dobila bolnišnična in komunalna higiena (mrtvašnica dobi prostore v novi prosekturi), gospodarski razcvet dolin privablja veliko ljudi, naval bolnikov je vse večji. Splošno nacionalno zdravstveno zavarovanje omogoča brezplačno hospitalno zdravljenje praktično vsem državljanom. Dogradil se je kirurško – ginekološki blok, leta 1972 je bil uveden brezžični klicni sistem, centralna sterilizacija je bila na novo urejena leta 1973, od leta 1978 se je začelo uveljavljati računalništvo.
1979 začne bolnišnica izdajati časopis Bolniki in mi, ki ga l982 nadomesti glasilo Koroško zdravstvo, ki je usahnilo l. 1990 iz finančnih razlogov. Velik porast strokovnega kadra in njegova strokovna rast sta omogočila, razvoj subspecialnih dejavnosti. Bilo je tudi vedno več strokovnih sestankov. Bolnišnica je bila z ukazom Predsedstva SFRJ odlikovana z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki. Občina Slovenj Gradec ji je podelila občinsko plaketo, Skupščina Ravne na koroškem pa priznanje.
Leta 1991 je bila bolnišnici podeljena plaketa za zavzetost in požrtvovalnost v boju za slovensko samostojnost in suverenost, naslednjo plaketo Ministrstva za obrambo je bolnišnica dobila leta 1994, ki ji jo je podelila Skupščina občine Dravograd s Pokrajinskim štabom TO Celje.
Z razglasitvijo samostojne Slovenije je prenehala samoupravna organiziranost bolnišnice. Novi ustanovitelj je postala Republika Slovenija, ustanoviteljske pravice in obveznosti izvršuje Vlada Republike Slovenije. Ta je 15. aprila sprejela sklep, s katerim se je Splošna bolnišnica Slovenj Gradec preoblikovala v javni zdravstveni zavod.
Tik pred koncem leta 1995 je bolnišnica iz lastnih sredstev nabavila prvi CT – aparat. V mesnih letih med 1996 – 2016 smo v bolnišnici izvajali večja in manjša investicijska dela za izboljšanje delovnih in bivalnih razmer na različnih oddelkih in enotah. Vsako leto smo v okviru razpoložljivih amortizacijskih sredstev bolnišnice nabavljali sodobno medicinsko in nemedicinsko opremo ter tako skrbeli za strokovni razvoj in sodobno obravnavo bolnikov.
Po več kot osemnajstih letih smo leta 2010 položili temeljni kamen in pričeli z rekonstrukcijo in novogradnjo bolnišnice. Naslednje leto smo odprli prizidek k otroškemu oddelku s povsem novo opremo za dve urološki operacijski dvorani, urološki oddelek, začasen oddelek za dializo in pediatrijo, dnevno bolnišnico in patologijo. Končali smo z energetsko sanacijo internega oddelka in vezane stavbe s kuhinjo. Avgusta 2015 smo pričeli uporabljati heliport na strehi novega prizidka, decembra 2015 smo odprli nov urgentni center, ki ga je delno sofinancirala Evropska komisija. V letu 2016 smo postali bogatejši za dve pomembni naložbi: za prizidek C in C2, ter prostore za magnetno resonanco.